Somatika
13. novembra 2025
Somatski pristop se zelo ukvarja s podzavestnimi refleksi, ki se vklapljajo samodejno.
Po Thomasu Hanni, “očetu” somatike, ločimo tri osnovne reflekse, ki predstavljajo živčno-mišično prilagoditev na trajni stres:
1. Refleks umaknitve ali refleks rdeče luči kot prilagoditev na trajni negativni stres.
Skrajša (napne) mišice po sprednji strani trupa, ki opravljajo upogibanje, predvsem trebušni in prsni del. S tem potisne glavo naprej, povzroča gube okrog oči in na čelu, kifozo, sključen trup, aritmijo, astmo, hemoroide, ploska stopala, migrene, težave s prebavnim traktom, tinitus in boleča kolena, kolke in stopala. Dihanje je omejeno in plitko dihanje, še zlasti to velja za vdih. Zanimivo je, da vse te spremembe povezujemo s staranjem. Thomas Hanna v knjigi Somatika pionirsko pojasnjuje, da večina današnjih zdravstvenih težav ni anatomskih, temveč funkcijskih. Navaja, da s prepoznavanjem tega refleksa globlje spoznamo določene odzive našega živčno-mišičnega sistema na stresne razmere. Ugotovimo, kaj je resnični razlog za telesne spremembe, katere večina ljudi zmotno imenuje namišljeno bolezen alli staranje. Zanimivo je, da temu refleksu pripisujemo tudi določena občutke in čustvena stanja, kot so žalost, depresija, dvom vase, napetost, utrujenost. Osebe z dominantnim refleksom rdeče luči pogosto skrbi, jih je strah, so previdne in neopazne, kritične do sebe in drugih,…
Refleks rdeče luči je obrambni odziv na neprijetne dogodke, ki nas ogrožajo, ovirajo, motijo ali omejujejo. V večji stiski kot je človek in dlje časa kot ta traja, več je dolgoročnih posledic refleksa rdeče luči. Tako nastane senzorno-motorna amnezija – nezavedna izguba povezave med mišicami in možgani. Z izvajanjem somatskih vaj urejamo živčno-mišičnega sistem, torej ne samo telo, temveč tudi um in čustva, ki so v neposredni povezavi s telesom.
2. Refleks zelene luči oziroma akcijski refleks je prilagoditev na trajni pozitivni stres, za katerega je značilna potreba po dejanjih.
Aktivira mišice zadnje strani telesa, ki opravljajo raztezanje, še zlasti pa se skrajšajo (napnejo) mišice zadnje strani vratu, hrbet se usloči, mišice zadnjice in stegenske mišice se napnejo, ramena potegnejo nazaj, glava pa se dvigne v nekakšno držo vojaka. Sodobno družbo poganja energija navedenega refleksa, ki se sproža brez premora, zaradi česar se mišice na zadnji strani trupa aktivirajo samodejno, ves čas in iz navade. Samodejnost refleksa aktivira senzorno-motorno amnezijo in ko se ta pojavi, refleksa ne moremo več obvladovati. Sili v neprestano aktivnost. Ni neobičajno, da so ljudje s pretirano aktiviranim refleksom zelene luči čedalje bolj utrujeni. Že tako stresnemu načinu življenja dodajo še naporne treninge, s katerimi pogosto pretiravajo. Pogosto čutijo utrujenost in bolečino, na zadnji strani glave v vratu, ramenih, zgornjem in spodnjem delu hrbta in zadnjici. Običajne težave, ki jih povzroča refleks zelene luči so še išias, hernija diska in bolečine v čeljusti ter napetostni glavoboli.
3. Refleks travme je odziv čutno-gibalnega sistema, ki nas varuje pred bolečino.
Lahko nastane zaradi nesreče ali poškodbe, nesimetričnih obremenitev ali specifičnih adaptacij pri delu ali športu (natakar, tenisač) ali zaradi resnične doživete travme. Če se poškodujemo, se skrčimo in potegnemo vase, da zavarujemo poškodovano mesto. Na primer, če si zlomimo nogo, se mišice na nasprotni strani trupa napnejo, da prevzamejo obremenitve poškodovane noge. To se zgodi nemudoma in refleksno in ko je noga že zdavnaj pozdravljena, refleks travme še vztraja. Pojavi se senzorno-motorna amnezija. Takšni refleksi se lahko pojavijo v kateremkoli delu telesa – zgoraj ali spodaj, spredaj ali zadaj, na levi ali desni strani. Prepoznamo ga po tem, da sta glava ali telo nagnjena v stran, da so oči različno razprte, da so ramena različno visoka,, da sta nogi različno dolgi, zaradi česar se pojavi šepanje, neenakomerna dolžina koraka in amplituda gibov rok pri hoji. Ker se z refleksom travme želimo zaščititi pred bolečino, spremenimo držo in gibanje, kar vpliva na telo kot celoto. Posledica je nagnjenost trupa, rotacija medenice, omejena rotacija v kolkih, ramenih, hrbtu in vratu, artritis, skolioza in kronična utrujenost.
V kolikor želite urejati svojo somo preko somatskega pristopa, boste preko somatskih vaj poustvarjali enega izmed zgoraj navedenih refleksov in s tem vplivali na podzavestni vzorec v primeru, da se kateri refleks vklaplja po nepotrebnem in vam s tem povzroča zdravstvene težave. Lahko vas vozim skozi ta proces. Kontaktirajte me.
Po Thomasu Hanni, “očetu” somatike, ločimo tri osnovne reflekse, ki predstavljajo živčno-mišično prilagoditev na trajni stres:
1. Refleks umaknitve ali refleks rdeče luči kot prilagoditev na trajni negativni stres.
Skrajša (napne) mišice po sprednji strani trupa, ki opravljajo upogibanje, predvsem trebušni in prsni del. S tem potisne glavo naprej, povzroča gube okrog oči in na čelu, kifozo, sključen trup, aritmijo, astmo, hemoroide, ploska stopala, migrene, težave s prebavnim traktom, tinitus in boleča kolena, kolke in stopala. Dihanje je omejeno in plitko dihanje, še zlasti to velja za vdih. Zanimivo je, da vse te spremembe povezujemo s staranjem. Thomas Hanna v knjigi Somatika pionirsko pojasnjuje, da večina današnjih zdravstvenih težav ni anatomskih, temveč funkcijskih. Navaja, da s prepoznavanjem tega refleksa globlje spoznamo določene odzive našega živčno-mišičnega sistema na stresne razmere. Ugotovimo, kaj je resnični razlog za telesne spremembe, katere večina ljudi zmotno imenuje namišljeno bolezen alli staranje. Zanimivo je, da temu refleksu pripisujemo tudi določena občutke in čustvena stanja, kot so žalost, depresija, dvom vase, napetost, utrujenost. Osebe z dominantnim refleksom rdeče luči pogosto skrbi, jih je strah, so previdne in neopazne, kritične do sebe in drugih,…
Refleks rdeče luči je obrambni odziv na neprijetne dogodke, ki nas ogrožajo, ovirajo, motijo ali omejujejo. V večji stiski kot je človek in dlje časa kot ta traja, več je dolgoročnih posledic refleksa rdeče luči. Tako nastane senzorno-motorna amnezija – nezavedna izguba povezave med mišicami in možgani. Z izvajanjem somatskih vaj urejamo živčno-mišičnega sistem, torej ne samo telo, temveč tudi um in čustva, ki so v neposredni povezavi s telesom.
2. Refleks zelene luči oziroma akcijski refleks je prilagoditev na trajni pozitivni stres, za katerega je značilna potreba po dejanjih.
Aktivira mišice zadnje strani telesa, ki opravljajo raztezanje, še zlasti pa se skrajšajo (napnejo) mišice zadnje strani vratu, hrbet se usloči, mišice zadnjice in stegenske mišice se napnejo, ramena potegnejo nazaj, glava pa se dvigne v nekakšno držo vojaka. Sodobno družbo poganja energija navedenega refleksa, ki se sproža brez premora, zaradi česar se mišice na zadnji strani trupa aktivirajo samodejno, ves čas in iz navade. Samodejnost refleksa aktivira senzorno-motorno amnezijo in ko se ta pojavi, refleksa ne moremo več obvladovati. Sili v neprestano aktivnost. Ni neobičajno, da so ljudje s pretirano aktiviranim refleksom zelene luči čedalje bolj utrujeni. Že tako stresnemu načinu življenja dodajo še naporne treninge, s katerimi pogosto pretiravajo. Pogosto čutijo utrujenost in bolečino, na zadnji strani glave v vratu, ramenih, zgornjem in spodnjem delu hrbta in zadnjici. Običajne težave, ki jih povzroča refleks zelene luči so še išias, hernija diska in bolečine v čeljusti ter napetostni glavoboli.
3. Refleks travme je odziv čutno-gibalnega sistema, ki nas varuje pred bolečino.
Lahko nastane zaradi nesreče ali poškodbe, nesimetričnih obremenitev ali specifičnih adaptacij pri delu ali športu (natakar, tenisač) ali zaradi resnične doživete travme. Če se poškodujemo, se skrčimo in potegnemo vase, da zavarujemo poškodovano mesto. Na primer, če si zlomimo nogo, se mišice na nasprotni strani trupa napnejo, da prevzamejo obremenitve poškodovane noge. To se zgodi nemudoma in refleksno in ko je noga že zdavnaj pozdravljena, refleks travme še vztraja. Pojavi se senzorno-motorna amnezija. Takšni refleksi se lahko pojavijo v kateremkoli delu telesa – zgoraj ali spodaj, spredaj ali zadaj, na levi ali desni strani. Prepoznamo ga po tem, da sta glava ali telo nagnjena v stran, da so oči različno razprte, da so ramena različno visoka,, da sta nogi različno dolgi, zaradi česar se pojavi šepanje, neenakomerna dolžina koraka in amplituda gibov rok pri hoji. Ker se z refleksom travme želimo zaščititi pred bolečino, spremenimo držo in gibanje, kar vpliva na telo kot celoto. Posledica je nagnjenost trupa, rotacija medenice, omejena rotacija v kolkih, ramenih, hrbtu in vratu, artritis, skolioza in kronična utrujenost.
V kolikor želite urejati svojo somo preko somatskega pristopa, boste preko somatskih vaj poustvarjali enega izmed zgoraj navedenih refleksov in s tem vplivali na podzavestni vzorec v primeru, da se kateri refleks vklaplja po nepotrebnem in vam s tem povzroča zdravstvene težave. Lahko vas vozim skozi ta proces. Kontaktirajte me.
